Do čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem je prišlo kakor drugod po Evropi predvsem zaradi praznoverja ljudi in njihovega strahu pred hudičem. Na njihovo množičnost so vplivali tudi različni zunanji dejavniki, ki so jih ljudje pod vplivom cerkve pripisovali hudiču in njegovim pomočnikom na zemlji, to je čarovnikom in čarovnicam. Še posebej je na naravne ujme in nesreče bil občutljiv vinorodni okoliš Slovenskih goric.

Kar se tiče števila procesov na slovenskem Štajerskem, lahko opazimo, da je število le-teh doseglo svoj vrh v drugi polovici 17. stoletja. To pa je tudi čas pogostih naravnih nesreč (poplave, požari), kužnih bolezni in vojn, ki so divjale po našem ozemlju ali njegovi soseščini. Požari so bili v 16. in 17. stoletju strah in trepet ne le mest na slovenskem Štajerskem, temveč po vsej Evropi, kajti večina mest je bila iz lesa in hiše so stale druga ob drugi.

Ugodna tla za pravcati izbruh preganjanja čarovnic v drugi polovici 17. stoletja pa so naredile velike poplave, ki so prizadele slovensko Štajersko v letih 1675 in 1684. Temu so se pridružile še slabe letine v letih 1649, 1660, 1661 in 1690, nadalje kobilice, ki so zdesetkale pridelke, ter najhujše zlo tistega časa - kuga. V 17. stoletju je kuga ali katera od kužnih bolezni kar osemdesetkrat razsajala na Slovenskem, še posebej v letih 1600-1602, 1623-1631, 1641-1648, 1664-1669 in 1679-1683. Leta 1679 so kugo k nam najbrž prinesli vojaki iz Vojne krajine in je v naših krajih pobirala smrtni davek med leti 1680 in 1683. V nekaterih krajih je kuga prebivalstvo dobesedno zdesetkala in minilo je kar precej časa, da so si prizadeti kraji opomogli.

Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo preplašili in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil - čarovnic. Tudi zato so bili procesi proti njim tako surovi in krvavi, kajti marsikdaj so ljudje s tem zmanjševali lasten strah pred prihodnostjo.

Glavna središča čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem so bili Hrastovec, Vurberg, Ormož, Ljutomer, Maribor, Ptuj, Radgona in Celje. V letih 1546 do 1746, to je bilo obdobje čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem, se je zvrstilo od 250 do 300 čarovniških procesov, na katerih je bilo ponavadi več obtožencev hkrati.

Statistični podatki o čarovniških procesih na slovenskem Štajerskem med leti 1546 in 1746:

• obtožene ženske - 22
• obtoženi moški - 36
• obtoženi - spol neznan - 172
• skupno število obtoženih - 230
• mučeni - 56
• obsojeni na smrt - 170
• obsojeni na druge kazni - po navadi prebičani in izgnani - 6
• umrli v ječi - 10
• ušli - 3
• oproščeni - 21
• neznano - 17
• Skupaj - 153

Podatki o čarovniških procesih na slovenskem Štajerskem so le delno ohranjeni, a ponujajo nekaj tehtnih ugotovitev. Velika večina čarovniških procesov je potekala v vinorodnem območju Slovenskih goric. Ljutomer nedvomno zelo izstopa, saj je tukaj bilo kar 75 ali 45% vseh doslej znanih procesov. Velika večina obtoženih, mučenih in usmrčenih so bile ženske (več kot 70%).

Ušlo je le malo obtožencev. Najpogostejša kazen je bila smrt na grmadi. Večino obsojenih so žive sežgali ali pa so jih pred tem zadavili ali obglavili in nato truplo sežgali. Le tu in tam so kakega moškega obesili in žensko utopili. V tistih časih je veljalo, da kdor je bil obtožen čarovništva, je zagotovo bil obsojen na smrt. Izjeme so le potrjevale to pravilo.

Vinorodni okoliši so zelo odvisni od naravnih ujm in nesreč, zato so v preteklosti domačini vsled nevednosti za te tegobe iskali krivce v zunanjih silah. Čarovnice, predvsem ženske iz družbenega dna, so bile zelo prikladna tarča. A bilo bi krivično, če bi te zločine pripisali zgolj lokalni nevednosti in nesrečam. V veliki meri so bili za to odgovorni tudi krvoločni sodniki, ki so vodili te procese. In v Ljutomeru se je žal takih zvrstilo kar nekaj.

Med temi najbolj izstopa najdaljši in najobsežnejši čarovniški proces na slovenskem Štajerskem, ki se je začel leta 1671 v Ljutomeru in končal z ogromnim številom žrtev. Ta strašni proces se je razširil na večji del Spodnje Štajerske in na obmejne predele sosednje Madžarske in Hrvaške in je trajal skoraj dvajset let. Koliko je bilo žrtev, ni točno znano, a sodeč po številu v Ljutomeru jih je moralo biti ogromno. Proces v Ljutomeru je namreč terjal kar šestintrideset žrtev.

V veliki meri je bil za te procese odgovoren mestni sodnik Janez Wendtseisen, ki ga je določila graška vlada. Wendtseisen je bil konfliktna nemoralna osebnost in zato neprimeren za tako odgovorno nalogo. Pred tem so ga zaradi sprejemanja podkupnin in varanja pri različnih stroških izgnali iz mestnega sveta in pregnali iz Radgone, kjer je deloval pred odhodom v Ljutomer. Zaradi pohlepa po denarju, je enega od virov zaslužka videl prav v podaljševanju in širjenju čarovniških procesov, s čemer je odločilno pripomogel, da se je proces tako razširil.

Šlo je tako daleč, da je 16. julija 1673 celo grofica Konstantina Radkay, lastnica deželskega sodišča v Ljutomeru, pisala vladi v Gradec, da se odpove lastništvu nad sodiščem, če se bodo procesi nadaljevali, saj so stroški zanje previsoki.

Še en primer krvoločnega sodnika je bil Janez Ludvik Löhrer, upravnik deželskega sodišča Zgornji Ljutomer in hkrati krvni sodnik. Löhrer je bil namreč odgovoren za številne procese, ki so se v Ljutomeru odvijali leta 1690. V tem času je bili čarovništva obtoženih 63 oseb, od tega 61 žensk in 2 moška. 47 jih je bilo usmrčenih, večinoma zadavljenih, obešenih ali obglavljenih in nato sežganih na grmadi, štiri obtoženke so umrle v ječi med mučenjem, dve so prebičali in izgnali iz dežele, šest jih je bilo oproščenih, toda obsojenih na plačilo stroškov, dve ženki, ki sta se medsebojno obtoževali čarovništva, pa sta se pobotali in bili izpuščeni.

Graški magistrat je Löhrerja na vse glasnejše prigovarjanje domačinov, zaradi preštevilnih procesov in ubitih obtoženih, predčasno odstavil. Janez Ludvik Löhrer je odšel iz Ljutomera leta 1691 in prevzel službo upravnika na Madžarskem pri grofici Radkay. Le-ta je trškemu svetu poslala 50 goldinarjev kot nadomestilo za čezmerno nasilje, ki ga je zakrivil njen upravnik v Ljutomeru.

Proces iz leta 1690 je vzorčen primer, kako so se ljutomerski tržani postavili v bran svojih žena in dosegli za tisti čas skoraj nemogoče: oprostitev večjega števila oseb, osumljenih in ovadenih čarovništva.

To je eden izmed najsvetlejših momentov tega sicer zelo mračnega obdobja v zgodovini Ljutomera, ki mu je botrovala vsesplošna nevednost in vraževernost, naravne ujme in nesreče, ter predvsem pohlep in nevoščljivost - tako lotmeržanov kot sodnikov, ki jih je nastavljala brezbrižna avstrijska oblast.

Zato je prav, da se o tem temačnem obdobju naše zgodovine seznanimo in poiščemo njegove prave vzroke, da se kaj takega v nobeni obliki več ne ponovi. A kakorkoli mračna, je to naša avtohtona kulturna dediščina, zato je tudi prav da slavimo spomin nanjo - s čemer bomo dokazali da smo se iz nje nekaj naučili.

Prav pri nas pa se je odvijal zadnji čarovniški proces na slovenskem, kar se je zgodilo med leti 1744 in 1746. Kraj dogajanja je bil Veržej, kjer je prvi proces zabeležen že leta 1635, kraj sojenja pa Gornja Radgona. Še pred tem je bilo v velikem ljutomerskem procesu leta 1690 obtoženih sedem verženčank, s čemer lahko Veržej označimo kot tretje večje žarišče čarovniških procesov v Prlekiji.

Sredi 18. stoletja je bil Veržej majhen podeželski trg, kjer je živelo le malo večje število prebivalcev kot v bližnjih okoliških vaseh. Tudi župnija je bila še v Križevcih. Prebivalci, tržani, so imeli sicer določene trške pravice, izvoljeno trško oblast s sodnikom ali županom in trškim svetom ali magistratom, predvsem pa ponos in trško zavest, a kljub temu so bili odvisni od kmečkega okolja ali bili kvečjemu mali obrtniki. Kraj je bil ogrožen tudi zaradi pogostih poplav.

O tržanih se je že od nekdaj govorilo, da so prepirljivi, veliko zgodb in šal na njihov račun pa je znanih še danes. V tem okolju se je v zakonu Matije in Marija Katana rodila Polona. Matične knjige jo včasih poimenujejo za Vukovo, kar je bil verjetno le vzdevek. Zelo mlada se je 26. januarja 1721 poročila z Gašperjem Hericom z Mote. Živela sta v trgu in kmalu so se jima rodili otroci: hči Helena aprila 1722, hči Neža januarja 1724 in sin Lovrenc avgusta 1726. Herici so živeli dokaj umirjeno življenje. Gašper je bil mlinar, Polona pa je pekla kruh, ki ga je priložnostno prodajala v različnih krajih vse do Polenšaka.

Leta 1744 je bil verženski župan in trški sodnik Mihael Koroš. Prav njemu je bila podana pritožba proti Heričevi, češ da je čarovnica. Ob pomoči svojih mož, je Koroš zvečer 25. septembra potrkal na vrata pri Hericih. Polono, ki je bila sama doma, je nagovoril, da je prišel vrnit neko posojilo in nič hudega sluteča mu je odprla. Takrat pa so jo možje zgrabili in odvlekli v trški zapor. Tako se je z zvijačo, lažjo in pretvezo začel zadnji čarovniški proces na Štajerskem (glej tudi pod Gornja Radgona).

Ovadili so jo trije okajeni Verženci, ki so po vračanju iz gostilne čutili »satanske spletke«, ki si jih niso znali tolmačiti in so za to obtožili Apolonijo. Tej ovadbi je trški magistrat priložil še uradno potrdilo, da je obtožena znana »čarovnica«.

Po nesmiselnih obtožbah njenih sovaščanov (da jih je skušala s čarovnijo ubiti), je oskrbnik deželnega sodišča v Gornji Radgoni obtožbe proti Poloni Heric zavrgel kot blodnje in neumnosti zmedenih oseb ter obtoženo oprostil.

Toda Verženci se niso dali. Kmalu so našli tri nove priče z novimi lažnjivimi obtožbami. Zadeva se je hudo zapletla, saj so poleg matere Polone obtožili še hčer Nežo in Simona Kukla. Obsežni in sovražni zapisniki navajajo vse mogoče trditve številnih tržanov in tržank. Da je obtožena Polona imela vedno denar, mnogi drugi pa dolgove; da je obtožena imela vedno dovolj masla in mleka, pa samo dve suhi kravi; da je znala zdraviti živino in delati točo, itd. Proces se je zato nadaljeval.

Splošne družbene razmere, čas razsvetljenstva in spremenjena zakonodaja vladarice Marije Terezije so posredno zaključili zadnji čarovniški proces pri nas. Po odločitvi notranjeavstrijske oblasti v Gradcu je bila Polona Heric kot obtožena čarovnica nazadnje oproščena in izpuščena iz zapora, v katerem je preždela 452 dni. Proces, ki se je začel 25. septembra 1744, je bil zaključen 8. julija 1746, torej skoraj po dveh letih.

Trg Veržej se je v stoletjih, ki so sledila, spremenil v marsikaterem pogledu. Tudi nekdanji dogodki so se pozabili. A iz pripovedi svojih prednikov se tudi danes nekateri spominjajo, da so v Veržeju nekoč bile čarovnice...

Grad Gornja Radgona - ki ga je pozidal slovenski plemič Radigoj in je po njem tudi dobil ime - se prvič omenja že leta 1129 kot Rachersburch in leta 1147 kot Rategoyspurch - ime Radgona pomeni grad na hribu, ki predstavlja začetek naselja. Grad je bil pozidan v začetku 12. stoletja, ko je Radgona bila v lasti Spanheimov in je bila tudi ena izmed glavnih štajerskih postojank proti Ogrom.

Posestniki gradu so se večkrat menjavali, v obdobju največjega razmaha čarovniških procesov na Slovenskem pa je bil grad v rokah Eggenbergov. Gornjeradgonsko gospostvo (in s tem tudi grad) je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal Janezu Ulriku, knezu Eggenberškemu, in v rokah tega rodu je gospostvo z gradom ostalo do izumrtja rodbine v letu 1717.

V dobi razvoja čarovniških procesov (1500-1660) jih je bilo kar nekaj pred deželskim sodiščem v Gornji Radgoni. Kot prve lahko zasledimo procese iz leta 1648 proti Boštjanu Hofferju, 1649 proti Jeri in 1650 proti Marini. Leta 1653 je potekal čarovniški proces proti Marini. Iz različnih pričanj lahko ugotovimo, da so jo obtožili kot vedeževalko, ki je lahko našla ukradene in izgubljene predmete.

V »klasični dobi« procesov, ki je trajala od 1660 do 1700, je potekalo največ procesov. Leta 1669 je bila denimo obsojena in sežgana Barbara Sperkh/Šperk, pod bremenom »klasičnih čarovniških« obtožb, kot so letanje na sabat, ipd. Pri zaslišanju je Barbara iz maščevanja ovadila več tovarišic, ki so bile nato obsojene na smrt.

Leta 1684 je cesar Leopold I. »našemu zvestemu J. Wendtseisnu« (glej tudi Ljutomer) izdal ukaz, da naj zapre vse »čarovnice« v okrožjih Radgona, Ljutomer in vseh okoli ležečih sodiščih. Nato jih naj sooči in obsodi, vsa deželska sodišča in pomirja pa so mu dolžna nuditi pomoč. Wendtseisen je seveda to naročilo kot zloglasen sodnik temeljito izvršil. Naslednje leto so zaradi čarovništva sodili najmanj petnajstim gornjeradgonskim podložnikom, eno žensko pa so v tem času živo sežgali.

Leta 1687 se je pred deželskim sodiščem v Gornji Radgoni vršil čarovniški proces zoper Jero Jedilnico, ki so jo sežgali. In to je bil zadnji omenjeni proces v dobi »klasičnih procesov, ki se je vršil pred sodiščem v Gornji Radgoni. Tej dobi je sledila doba zatona čarovniških procesov, ki je trajala - v grobem - med leti 1700 in 1750. Zadnji čarovniški proces na slovenskem Štajerskem, je na gornjeradgonskem sodišču potekal med leti 1744 in 1746, to je t.i. »Veržejski proces«.

Proces je potekal pred deželskim sodiščem v Gornji Radgoni proti Apoloniji Heriz in njeni hčeri Neži ter Simonu Kuklu (glej tudi pod Veržej). 25. septembra 1744 je trški magistrat v Veržeju zaprl Apolonijo - ki je bila na glasu, da je »čarovnica« - ter jo izročil deželskemu sodišču v Gornji Radgoni. Sodnik je bil takrat Kukec, ki je želel zadevo urediti zlepa, vendar mu ni uspelo zaradi upora veržejskih moža - Kukec je moral pričeti s procesom. Tekom postopanja sta bila aretirana še Neža in Simon.

Izpovedi prič so bile sestavljene v »starem stilu«. Čeprav je Apolonija imela zgolj dve kravi, je vedno imela dovolj masla in denarja. Prav tako je znala zdraviti živino s pomočjo zakopavanja predmetov. Simona so obtožili, da je kriv, da se je izgubila živina in prav tako naj bi hotel požgati trg. Kukel je preživel 108 dni v ječi, nakar je v njej tudi umrl. Zato ga lahko smatramo za zadnjo žrtev, ki je na slovenskem izgubila življenje zaradi čarovniške blodnje.

Sodišče je že zaprosilo vlado za dovoljenje za mučenje Hericove, a jo je vlada ukazala 1. julija 1746 spustiti na prostost, prav tako njeno hčero Nežo. Apolonija je bila končno na prostosti, a je morala - zaradi neumnosti svojih rojakov - preživeti v ječi 418 dni. Dne 15. julija 1746 sta bili na prosto tako izpuščeni zadnji doslej znani slovenski »čarovnici«.